Papirc in čipka, ki jo Ana tako močno občuduje, sta izmišljena. Kljub temu pa si v nadaljevanju lahko natisnete papirc in ga sami sklekljate.
Prepričana sem, da po celem svetu obstaja mnogo čudovitih čipk, ki so se dedovale iz roda v rod in lastnike spominjajo na davne sorodnice ali njihove mame. Vse čipke v preteklosti in sedanjosti so nastajale na enak način: s posukanjem in prekrižanjem klekljev. Drugačni so (bili) le časi. Tehnike so se z leti dopolnjevale, saj tradicija lahko uspeva tako dolgo le, če jo vzamemo za svojo in naredimo živo. Kako? Tako, da ji dodamo del sebe in svoje kreativnosti ter jo prilagajamo razmeram, v katerih živimo. Si predstavljate, da bi še danes klekljali zgolj metrske čipke? Kako bi klekljarice životarile, ko pod italijansko okupacijo ne bi mogle prodati dovolj čipk v tehniki širokega risa? In še bi lahko naštevala ... Današnja idrijska čipka je živa dediščina, ki pripoveduje o preteklosti in čaka na nove izzive v prihodnosti. V sedanjosti pa ob klekljanju (v samoti ali družbi) na svojevrsten način meditiramo, razvijamo ročne spretnosti in lastno kreativnost. Nekaterim pomeni klekljanje poleg spomina na prav posebno prednico tudi nadaljevanje družinske tradicije. Zagotovo je ni klekljarice, ki bi v čipki videla zgolj možnost dodatnega zaslužka.
Rada si predstavljam, da bo tudi moj srček nekoč nekoga razveseljeval, ga spominjal name in minule čase. Le kakšen pomen bo takrat imela idrijska čipka?